Predsednica Stranke za ekosocializem in trajnostni razvoj Slovenije Violeta Tomić je na srečanju parlamentarcev Evropske levice v Helsinkih predstavila predlog Stranke TRS:
“Predlagamo vseevropsko ljudsko iniciativo, ki bo pravila iz Maastrichta in Pakta stabilnosti in rasti spremenila tako, da bodo omogočila:
1. Odpis dolgov
2. Meddržavne fiskalne transferje
3. Mehanizme ne le za zmanjševanje deficitov ampak tudi za uravnavanje presežkov.
Osnovna logika fiskalne rešitve iz Maastrichta je namreč v tem, da mora vsaka od držav članic vzdrževati fiskalni red, tako da proračunski primanjkljaj ne preseže 3% BDP, javni dolg pa ne 60% BDP. To je delovalo, dokler so države dosegale solidno gospodarsko rast in dokler nekatere največje države niso zašle v težave.
Pakt stabilnosti in rasti, ki so ga uvedli leta 1997 na zahtevo Nemčije, je dejansko uničila ravno ta država, ko je leta 2003 skupaj s Francijo zašla v gospodarske težave.
V Maastrichtski pogodbi je zapisana “non bailout” klavzula, ki pomeni, da države evro območja ne morejo pomagati državi v težavah.
Nemčija se opira na to določbo, ko utemeljuje, da iz pravnih razlogov ne more biti odpisovanja dolgov. Toda formalnopravna rešitev bi se hitro našla, če bi dozorela politična pripravljenost za tak korak. Ne pozabimo, da tako imenovani “Nemški gospodarski čudež” ne bi bil mogoč brez odpisa dolgov po 2. svetovni vojni.”
Na poti do nove Londonske konference
Grčija je pred bankrotom, ker ne more vrniti svojega dolga. Dolžna je skoraj dvakrat več, kot na leto ustvari. Kdor pozna obrestno obrestni račun ve, da tega dolga ni mogoče vrniti, na kar je že pred časom opozoril dr. Tajnikar, profesor na ekonomski fakulteti. In kaj nam je storiti? Mrcvariti Grčijo še naprej, čeprav je dala že praktično vse, kar je lahko? Imajo 25% brezposelnost, 60% mladih je brez dela, 2 milijona Grkov živi pod pragom revščine.
Ali pa obstaja kak dogodek v preteklosti, kjer so že našli rešitev iz podobne situacije? Seveda obstaja: v tem istem položaju je bila Nemčija leta 1953 in takrat so podpisali Londonski sporazum.
Tega leta je Nemčija pristopila do svojih upnikov in odkrito povedala, da nikoli ne bo sposobna vrniti 32 milijard nemških mark dolga, kar je tedaj predstavljalo borih 25% takratnega nemškega BDP, torej sorazmerno osemkrat manj, kot so sedaj dolžni Grki.
Nadaljevanje...
