Grčija v nemških čevljih

Na poti do nove Londonske konference

Grčija je pred bankrotom, ker ne more vrniti svojega dolga. Dolžna je skoraj dvakrat več, kot na leto ustvari. Kdor pozna obrestno obrestni račun ve, da tega dolga ni mogoče vrniti, na kar je že pred časom opozoril dr. Tajnikar, profesor na ekonomski fakulteti. In kaj nam je storiti? Mrcvariti Grčijo še naprej, čeprav je dala že praktično vse, kar je lahko? Imajo 25% brezposelnost, 60% mladih je brez dela, 2 milijona Grkov živi pod pragom revščine.

Ali pa obstaja kak dogodek v preteklosti, kjer so že našli rešitev iz podobne situacije? Seveda obstaja: v tem istem položaju je bila Nemčija leta 1953 in takrat so podpisali Londonski sporazum.

Tega leta je Nemčija pristopila do svojih upnikov in odkrito povedala, da nikoli ne bo sposobna vrniti 32 milijard nemških mark dolga, kar je tedaj predstavljalo borih 25% takratnega nemškega BDP,  torej sorazmerno osemkrat manj,  kot so sedaj dolžni Grki.

Upniki, predvsem Angleži, Francozi in Američani (pa tudi Grki in Jugoslovani), najprej niso bili presrečni. Vendar jim je Nemčija uspela dopovedati, da nikakor ne bodo mogli investirati v lastno industrijo, če bodo ves denar vlagali v vračanje dolgov in posledično upniki svojega denarja nikoli ne bodo več videli. Avgusta 1953 je bil sklenjen dogovor, da se Nemčiji odpiše več kot polovica dolga, da bodo dolžni samo še 15 milijard nemških mark, plačevali bodo največ 3 odstotke od dohodkov iz izvoza, rok za vračilo dolga pa so raztegnili na več kot 30 let, tudi na obdobje po združitvi obeh Nemčij. Zadnja tranša je bila plačana oktobra 2010 v višini 70 milijonov evrov, kar je drobiž za več sto milijardni proračun nemške republike.

Takrat so očitno vsi razumeli zapleteno razmerje med upniki in dolžnikom. Sedaj upniki želijo biti
poplačani takoj, do zadnjega evra, ne glede na posledice, bodisi za Grke, bodisi za Evropsko Unijo. Dolžniško konferenco, ki jo že od januarja predlagata Cipras in Varufakis, na kateri bi poskusili doseči reprogramiranje dolgov, pa demokratični Evropejci vztrajno zavračajo. In to je točka, zaradi katere Grki ne morejo sprejeti “velikodušne” ponudbe upnic. Poglavitni pogoj Grčije je, da ponovimo Londonsko konferenco iz leta 1953.

Najbolj pa čudi, da grške situacije nočejo ali ne morejo razumeti tisti, ki so v isti situaciji že bili – torej načelni Nemci. Zadnja ponudba Angele Merkel za reprogram vsaj nemškega dela dolga, daje nekaj upanja.

In še ena upniška zgodba za konec: ko je nacistična Nemčija okupirala Grčijo, jo je tako kot vse druge vazalske države prisilila, da ji je ta posodila, seveda brez obresti, 476 milijonov “reichsmark”. Če bi danes Nemčija ta znesek Grčiji vrnila brez obresti, bi to znašalo 13 milijard evrov. Če pa to “posojilo” obračunamo po zmerni 3% obrestni stopnji, se tega denarja nabere za 90 milijard evrov, torej za tretjino grškega dolga, s katerim bi Grki v celoti lahko poplačali dolg do Francije in Nemčije.

In kaj pravi na to načelni Schäuble? Da se on o tem ne namerava pogovarjati. Mogoče bi ga slovenski predstavniki za mizo lahko spomnili na zgodovinska dejstva. Če si upajo.

Romeo Varga